Danes je še en tak dan, ko zjutraj dolgo spim in potem naslednje ure preživljam za računalnikom dolgo v noč (pravzaprav noč brez teme zadnje čase). Po tem, ko se mi je delo na faksu končalo, sem začel načrtovati zadnje dni mojega bivanja na Švedskem. Opustil sem svoj načrt poti z vlakom preko celotne Finske do Helsinkov in potem za kakšnen dan z ladjo do Talina in nazaj ter s trajektom čez morje v Stockholm, od koder imam 10. junija rezerviran let proti Dunaju. Ugotovil sem namreč, da bi za takšno pot porabil ogromno časa samo za vožnjo, pa tudi drugače bi bilo to zelo dragih nekaj dni. Tako sem se odločil, da bom skupaj s sostanovalci šel od 4. do 7. junija z avtom na Lofotene na Norveško, potem pa 8. junija do Stockholma, kjer bom preživel še slaba 2 dneva. Kljub temu, da je bilo še par dni nazaj dovolj letalskih kart do Stockholma po študentski ceni, se sedaj da dobiti samo redne karte, katerih cena je pa že okoli 150 € za en let. Tako sem si potem rezerviral kar nočni vlak. Sicer bo res trajalo 14 ur, bom pa po drugi strani videl osrednjo Švedsko pokrajino, pa še prišel bom direktno v mesto in mi ne bo treba iti še na vlak oziroma avtobus iz letališča do centra mesta.
Kako bom preživel zadnjih nekaj dni
Video tedna (8)
Na zaključni večerji za tuje študente je Avstralec Andy zaigral in zapel spodnjo pesem. V uvodu je dejal, da jo je napisal njegov dedek, ki je bil v bistvu iz Tanzanije in da ni veliko znanih ljudi od tam. No včeraj med igranjem Frisbeeja sem ga potem slišal reči nekaj o tem, da je bila to fora. No, sem še malo pobrskal po Googlu in očitno je res res samo to, da smo mi nasedli. 
Na YouTube sem pa opazil tudi, da se je en verz pesmi pojavil tudi v filmu Armageddon. Sedaj vem od kod mi je bila pesem tako znana.
Eurosong s Švedskega kavča
Kot sem omenil že v prejšnji objavi, smo včeraj tuji študentje skupaj spremljali finale Eurosonga. Pravzaprav sem prišel v dnevno sobo čisto slučajno, saj je zunaj še sijalo sonce in seveda nisem imel občutka, da je ura že čez pol deseto zvečer in da je v dnevni sobi vse glasno ravno zaradi Eurosonga.
Na hitro sem si naredil še solato, sedel pred kavč in se začel imeti fino. Vse skupaj je zgledalo nekako tako: Vsi, ki niso z Evrope, so skoraj za vsako pesem šli k enemu od zemljevidov, ki jih imamo polepljene po steni dnevne sobe. Namen je bil seveda vsakič poiskati državo, ki je trenutno nastopala. Opazil pa sem, da imajo tudi Evropejci pomanjkljivo znanje geografije. O raznih Armenijah in Azerbajdžanih se jim še sanjalo ni.
Jack je bil seveda čisto navdušen nad stvarjo, ki se nam vsako leto dogaja v Evropi. Pred sabo je imel zvezek in si za vsako pesem delal zapiske o svojih občutkih, da si je potem na koncu vse skupaj prebral in premišljeno glasoval. Potem je šel še po svoja fotoaparata in nas vse poslikal in posnel. Ker je pač redko, da smo vsi skupaj na enem mestu.
Najbolj smo se smejali ob vsakem javljanju iz green room-a, ker sta bila voditelja res smešna s svojo polomljeno angleščino in prevelikim navdušenjem nad vso zadevo.
Nato je seveda sledilo glasovanje. Najbolj smo se nasmejali švedskemu voditelju, ki je super zajecljal svoje javljanje. Baje je tu na Švedskem pravi humorist. Glede na rezultate prejšnjih let pa sva s Timom seveda pravilno napovedovala skoraj vse “twelve points-e”. Ko je Jack videl, da ima vlogo pri rezultatih tudi politika in sosedstvo držav, mu je začetno navdušenje počasi začelo kopneti. Nekaj takšnega kot če bi otroku povedal da Božiček ne obstaja. Vedno bolj pa ga je začela frustrirati grška predstavnica. Baje je bila preveč plastična.
Pravzaprav mi je bil zanimiv odziv vseh mojih sostanovalcev. Gustaf seveda kot pravi Šved sploh ni dajal kakšnega poudarka rezultatom. Rusinja je bolj tiho in sama pri sebi praznovala zmago svoje države. Tim in Diane sta pa bila bolj slabe volje zaradi rezultatov svojih držav. Ker tudi ponavadi se vedno čuti od študentov iz teh držav (Nemčija in Francija) malce mišljenja v stilu “naš narod je najboljši”. Drugače nisem imel nikakršnih slabih izkušenj s tem od kod je kdo. Zelo težko pa razumejo neko enakovrednost med državami in zelo težko jim je sprejeti dejstvo, da jih lahko na takšnih tekmovanjih zasenči tudi kakšna Armenija, za katero včeraj še vedeli niso.
Jaz sem bil pa zadovoljen s tem, da sem kljub temu, da moje znanje “glavnih” jezikov ponavadi zaostaja za znanjem drugih študentov, v največ pesmih vedel o čemu besedilo govori oziroma sem prepoznal kakšno besedo iz tistih pisem, ki so jih prikazali pred vsako pesmijo.
Naslednje leto bo pa spremljanje Eurosonga spet bolj dogočasno…
Spet nazaj
Ne še nazaj doma, ampak nazaj na blogu. Dober teden se že nisem javil, sedaj pa je in bo končno čas tudi za to, da napišem še nekaj postov preden grem zares domov. Seznam je precej dolg. Vzrok, da še ni bilo časa je bil zaključek dela za oba projekta. Kakor je profesor že vnaprej rekel, je res vedno tako, da se krivulja porabljenega časa tik pred koncem strmo povzpne. In ker sem en in edini delal na dveh projektih hkrati, je bil zadnji teden res nabit z delom in je zato tudi hitro minil. Dva projektna predmeta pa po drugi strani pomeni nič “navadnih” predmetov. Torej nič izpitov, zagovorov, ničesar. Končal sem z vsem kar se faksa tiče in občutek je res dober, še posebej v času zadnjih zabav in druženja z ostalimi študenti, ki pa imajo sedaj še polno nekih izpitov in se najhujše za njih šele začenja.
V petek sem tako po predstavitvah projektov šel hitro domov in potem nazaj na univerzo na zaklučno večerjo (Farewell dinner), ki pa sem jo hitro po koncu zapustil in se lepo šel spočit. Včeraj pa so me spravili zraven igrat Ultimate Frisbee in Rugby (2x prvič zame), zvečer smo pa skupaj pogledali še Evrovizijo, ki je bila vzrok za mislim da najboljši skupni večer koridorja – vsaj zame. Smeha je bilo ogromno, doživet prireditev v tako multikulturni skupini pa nekaj povsem novega.
Več v naslednjih postih še danes in v naslednjih dneh…
Kako se shranjuje dokumente
Definitivno ne na način, ki sem ga sam uporabil danes. Šlo je za končno poročilo za enega od mojih projektov. Ker sem Word-ov dokument odprl direktno iz emaila, je bil vsak klik na gumb shrani potem brez pomena, saj očitno od zunaj ni mogoče spreminjati pripetih datotek v elektronski pošti. Tako sta šli dve uri dela v nič, moj del napisanega poročila pa v računalniška nebesa. Jaz pa slabe volje kar na kosilo in potem na pisanje od začetka. Bom vsaj za drugič bolj pozoren. Čeprav bi lahko tudi vsemogočni Microsoft Word 2007 opozoril na to s kakšnim sporočilcem.
Tisti problem nedelovanja internetne povezave v študentu pa smo tudi rešili včeraj pozno vnoč, ko je Tim po naključju odkril način, kako prepričati spletno formo, da imamo veljavno osebno številko. Problem je bil v tem, da imajo Švedi osebno številko (podobno našemu EMŠO-u) v obliki YYMMDD-XXXX, kjer so X-i številke, YYMMDD pa datum rojstva. Vsi tuji študentje tukaj pa smo sprejeli osebno številko enake oblike s tem, da je prva številka zamenjana z zvezdico (*). Tako nas ločijo, da ne moremo izkoristi kakšnih možnosti, ki jih imajo Švedi (recimo ugibam kakšen najem kredita in podobno). Seveda pri registraciji spletna forma tiste zvezdice ni sprejela. Težava pa je bila rešliva s tem, da smo zvezdico nadomestili z enico. Še nekaj ur prej sem sam poskušal z ničlo, a žal ne z enico. Kljub pozni uri je bilo po rešitvi problema v našem koridorju vzdušje spet veselo. Sam da mamo mi net.
