… nadaljevanje opisa potovanja po severni Skandinaviji.
Na praznik dela, torej 1. maja smo se prebudili v precej megleno jutro. Šli smo še na zajtrk in potem na pot. Peljali smo se mimo tretjega največjega jezera na Finskem – jezera Inari z več kot 1000 kvadratnih kilometrov površine in 3000 otoki. Zaradi že prej omenjene megle pa pogled ni bil najlepši. Tudi zato, ker ob pogledu na eno samo ravnino snega in ledu nekako nimaš občutka, da je to jezero. Zamrznjeno je namreč od novembra do začetka Junija. Turistov je bilo zato malo, samo nekateri posamezniki pridejo v tem času tja z motornimi sanmi ali pa z velikim svedrom, da lovijo ribe. 
Seveda pa ni manjkalo severnih jelenov ob poti.
Pot smo nadeljevali proti severu, po popolnoma ravni cesti, ki pa ni bila tako zelo ravna po vertikali. Prečkali smo še mejo in prišli na Norveško. Kljub temu, da Norveška ni članica Evropske unije, pa prehod meje tako iz Finske kot potem na Švedsko ni bil nič drugačen od prehoda med članicami EU, saj so tudi Norvežani vključeni v Schengenski sporazum. Na meji tako ni bilo policistov ali carinikov. Samo tabla in kasneje visoke cene te spomnejo na to, da si prečkal mejo.
Zgornja slika pa je že slika morja. Kljub brskanju po internetu pa še vedno ne vem ali je tam Norveško ali Barentsovo morje. Kljub temu, da nismo bili več daleč od najsevernejše točke celinske Evrope, ki je bila tudi naš cilj, pa zaradi toplega severnoatlantskega toka morje ni bilo in nikoli ni pokrito z ledom. Gore pa so na začetku maja seveda bile še polne snega in pogled na zasnežene gore, ki se spuščajo direktno v mirno morje je bil zelo lep in nas je spremljal še celoten norveški del naše poti.
Ceste so seveda odlično grajene in vzdrževane, prometa praktično ni bilo. Kljub nekaterim predorom pa je bila pot do Nordkapa polna ovinkov. Ampak ob lepem vremenu in prazni cesti je vse skupaj potekalo precej hitro. Ne predstavljam pa si, kakšna je situacija poleti, ko verjetno na kupe ljudi rine z raznimi avtodomi daleč na sever.
Nordkap pa je, kljub temu, da se ga drži ime najseverjejša točka Evrope, pravzaprav otok, ki je s celino povezan s predorom pod morjem, ki je dolg 6,875 metrov in sega 212 metrov pod morsko gladino. Predor ima tudi vrata, ki se pozimi zaprejo, da voda v predoru ne zmrzuje. Vožnja po predoru je pa tudi neka posebna izkušnja, saj se po vstopu v tunel cesta zelo spušča, po polovici poti pa se seveda spremeni v strm klanec navzgor. Pot čez tunel seveda tudi drago zaračunajo – poleg avtomobila še za vsakega potnika posebej.
Ustavili smo se še v zelo malem mestecu Honningsvag za nakup parih spominkov.
Pod do rta Nordkappa pa je še bolj ovinkasta, saj se praktično z ničle dvigneš na 307 m nadmorske višine. Ker še ni bil čas turistične sezone smo se vsaj izognili plačilu vstopnine na sam rt. Pogled je fantastičen, ker pa je vsa pečina obkoljena z varnostno ograjo, težko najdeš mesto, od koder bi lahko videl naravnost dol. Tukaj lahko omenim še to, da Norddkapp praktično tudi ni najsevernejša točka ampak par kilometrov oddaljen rt Knivskjellodden, ki pa je dosti nižji in nima nikakršne infrastrukture. Zato tudi ni tako atraktiven. Na Nordkapu lahko se lahko drugače vidi železni globus in pa turistični center z raznimi razstavami, ki pa je bil v času našega obiska zaprt.
Leta 1988 so na Nordkapp povabili otroke z različnih celin, ki so potem ustvarjali in pod geslom “children of the earth” je bil postavljen spomenik z izdelki vseh otrok.
Pozno popoldne smo se odpravili proti Albi. Do tja smo imeli pa še dolgih 250 km poti. Je bil pa ta dan verjetno najlepši del našega potovanja in kljub temu, da na Nordkappu ni ničesar zares posebnega, nam zaradi pokrajine skupaj s snegom in morjem ni bilo žal za nobenega kilometra poti. Poleg tega smo pa za nekaj minut postali “najsevernejši prebivalci Evrope”, kar konec koncev tudi ni tako slabo.
Kakšna slika več se najde tukaj.
